Združenje ortopedov SZD> Mnenja


Primerjava med zdravstvenim sistemom na Finskem
in osnutkom ZZDej-1

Zdravstveni sistem na Finskem ima dolgoletno tradicijo javno-zasebnega partnerstva in je znan po svoji stroškovni učinkovitosti in socialni naravnanosti. Kljub temu (ali morda prav zato?) kar ena tretjina zdravnikov iz javnih bolnišnic v popoldanskem času opravlja zasebno zdravstveno dejavnost. Ti zdravniki lahko svobodno napotijo bolnika iz zasebne ambulante v javni zdravstveni zavod, sistem zdravstvenega zavarovanja pa pod določenimi pogoji povrne del stroškov obiska v zasebni ambulanti. Navajamo nekaj citatov:

Rissanen P, Hakkinen U. Priority-setting in Finnish healthcare.
Health Policy 50 (1999), stran 146: 

Vsi zdravniki, vključno s tistimi, ki delajo v javnih zdravstvenih domovih ali bolnišnicah, lahko opravljajo zasebno prakso. Poleg tega lahko starejši specialisti svoje zasebne bolnike sprejmejo na bolnišnično zdravljenje v javno bolnišnico. Takšni bolniki so uvrščeni v višjo stroškovno kategorijo, kar pomeni, da plačajo višjo dnevno ceno hospitalizacije in dodatne stroške za zdravniške, diagnostične in druge storitve.


Projekt Evropske komisije o kazalcih in raziskavah javnega zdravja
The EUPHORIC Project

(EUropean Public Health Outcome Research and Indicators Collection), stran 2:

Tako zdravniki na nivoju primarnega zdravstvenega varstva kot tudi specialisti v bolnišnicah lahko poleg dela v javnem sektorju opravljajo tudi delo v zasebnem sektorju. Približno ena tretjina vseh zdravnikov (od skupnega števila splošnih zdravnikov in specialistov) opravlja določeno obliko zasebne prakse za nepoln delovni čas. Poleg tega je približno 10% zdravnikov zaposlenih v zasebni praksi za poln delovni čas. V zasebnem sektorju si bolniki lahko svobodno izberejo kateregakoli zasebnega splošnega zdravnika ali zasebnega specialista. Zdravniki iz zasebne prakse lahko napotijo bolnike v javne bolnišnice enako kot zdravniki iz zdravstvenih domov.

Osnutek slovenskega ZZDej-1 predvideva popolno prepoved zasebnega dela javnih zdravstvenih delavcev v popoldanskem času in prepoved prehajanja bolnikov iz zasebnega v javni zdravstveni sistem. Primer Finske pa jasno kaže, kako so lahko popoldanska zasebna praksa zdravstvenih delavcev iz javnih bolnišnic, neposredno prehajanje bolnikov iz zasebnega v javni sistem in zdravljenje zasebnih bolnikov v javnih bolnišnicah povsem združljivi s socialno naravnanim in široko dostopnim zdravstvom za vse segmente prebivalstva.



© 2008 Združenje ortopedov SZD; vse pravice pridržane.