Pri tem mnenju se jim pridružujejo vsi direktorji perifernih oziroma splošnih bolnišnic, obeh univerzitetnih kliničnih centrov, ljubljanskega in mariborskega, ter ortopedske bolnišnice iz Valdoltre. Težke besede, resne ocene, tehtni argumenti in nezanemarljiva opozorila se v retoričnem spraševanju, kaj v času recesije pomeni »zaletavost« snovalcev novega zakona o zdravstveni dejavnosti in ali vodi poskus vračanja slovenskega zdravstva v obdobje neurejenosti, kakršno je prevladovalo pred osamosvojitvijo Slovenije, vedno znova vrnejo k paradigmatični primerjavi: »Novi zakon je takšen, kot če bi zaradi bananinega olupka na cesti prepovedali uvoz banan, ker onesnažujejo ceste.«

V slovenskem zdravstvu je brez dvoma niz sistemskih vrzeli, organizacijskih pomanjkljivosti in strokovnih pobud, ki zahtevajo celovito sistemsko ureditev. Pri tem pa je temeljno vprašanje, kako se tovrstnih izzivov lotiti, ne da bi ogrozili za zdaj vendarle še kolikor toliko stabilen sistem zdravstvenega varstva in zavarovanja. Seveda so za izpolnjevanje razvojnih izzivov potrebni tudi novi zakonodajni prijemi, a predlagani osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je še v javni razpravi, naj bi povsem zgrešil bistvo. In ne samo to, kajti, kot je v pogovoru za Sobotno prilogo Dela povzel uglašeno mnenje vseh slovenskih ortopedov predstojnik ljubljanske ortopedske klinike in predsednik razširjenega strokovnega kolegija za ortopedijo prof. dr. Vane Antolič, »utegnejo načrtovane spremembe peljati sistem v propad oziroma v njegov razpad«.

Za 400 milijonov samoplačniških evrov

Najpogostejši vzrok za obisk izbranega zdravnika je težava, ki je ortopedske narave; mnogi izmed pacientov po postavljeni diagnozi poiščejo dodatni nasvet, drugo (ali peto) mnenje, svetovanje – bodisi pred morebitno odločitvijo za kirurški poseg bodisi pri odločanju za najustreznejšo konservativno metodo zdravljenja.

Oboje je v zadnjih dveh desetletjih v ortopedski dejavnosti izrazito napredovalo, tako kot tudi v drugih vejah medicine, vendar kvota programa, ki ga krije plačnik, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vsega tega ne »pokriva«. Tako danes skoraj ni ortopeda, ki poleg redne službe ne bi te dejavnosti opravljal tudi samoplačniško. Da sta povpraševanje in ponudba tudi tako »pokrita«, potrjujejo številke, po katerih samo v ljubljanski regiji v različnih (samoplačniških) specialističnih ambulantah pregledajo približno sto tisoč pacientov na leto, pa tudi program, ki ga plača ZZZS, je v celoti izpolnjen. Zgovoren je še podatek, po katerem Slovenke in Slovenci za samoplačniške preglede in posvete, mimo javnih financ, odštejejo okoli 400 milijonov evrov, torej skoraj toliko, kolikor znaša letni proračun UKC Ljubljana.

Nemalokrat upravičene zahteve in pričakovanja, ki jim javni zdravstveni sistem ne more ugoditi – na primer pričakovanje posveta s konkretnim specialistom na določen dan in ob določeni uri –, so zevajoča vrzel v sistemu. Ta je, trdijo ortopedi, pred osamosvojitvijo Slovenije onemogočala »poslovanje na higieničen način. Toda zakaj odpravljati sistem, ki deluje že skoraj 20 let?« Dr. Vane Antolič pri tem opozarja na ugotovitve in trditve, češ da zdravniki v popoldanskem času »fušajo« in se poigravajo s sivo ekonomijo. »Vendar to ne drži. Poslujemo pregledno, z računi, tako kot tudi povsod drugod v razvitem svetu – razen, seveda, tistih, ki to počno dopoldne, v rednem delovnem času. V takšnih primerih drži, da porabljajo javna sredstva v zasebne namene, od rokavic do ampul … Toda zakaj spreminjati zakonodajo zaradi kršiteljev tako, da se prepove tudi zakonsko povsem ustrezne rešitve, ki obenem pomagajo razbremenjevati javno zdravstvo? To je preprosto nerazumno. In kam to pelje? V razpad sistema.«

V EU ni pomembno, kje pacienta pregledajo …

Spremembe v devetdesetih letih, ki so omogočile vzpostavitev samoplačniških ambulant tudi v sklopu javnih zdravstvenih zavodov, so bile mišljene kot odpiranje vrat finančno sprejemljivemu načinu obračunavanja tovrstnih storitev. A pojavil se je nov problem, mešanje javno-zasebnega, ko so denimo popoldne v isti čakalnici sedeli tako pacienti z napotnico kot samoplačniki. Neprožnost in nedodelanost ureditve na tem področju, ki je omogočala tudi »ribarjenje v kalnem«, je bila vse prej kot dobra. In posledica?

Ortopedi so začeli delovati v gospodarskih družbah, vendar, poudarja prof. dr. Antolič, »zunaj rednega delovnega časa, za nejavni kapital, z izdajanjem računov in plačevanjem davkov. Tako smo dosegli optimizacijo dela v javnem zdravstvu, kar je bilo bistveno drugače kot pred dvema desetletjema in več, ko je bila zelo 'udomačena' praksa pregledovanja znancev in drugih 'priporočenih' pacientov v rednem delovnem času, na račun javnih sredstev in seveda brez računov.«

Ortopedska samoplačniška dejavnost danes poteka za bolnike, ki si želijo dodatnega svetovanja; to namreč presega standard »nujnega in potrebnega«, ki ga krije ZZZS. Ob tem predstavniki te stroke opozarjajo, da »siljenje ortopedov v opravljanje zgolj ambulantnega dela na eni ali samo javnega dela na drugi strani v strokovnem smislu preprosto ni sprejemljivo. Poglejmo samo Evropsko unijo, katere del smo: v razvitih članicah EU preprosto ni pomembno, kje pacient opravi pregled. Pomembno je načelo uveljavljanja kohabitacije med zasebnim in javnim. In tudi pri nas bo, tako kot povsod drugod, počasi moralo postati jasno, da nas v prihodnosti čaka doplačevanje za številne zdravstvene storitve …«

Koruptivnost omejena na zasebno?

Po Antoličevem prepričanju tudi očitek snovalcev zakona o preskakovanju vrst potrebuje dodatno razlago, kajti »to je vedno mogoče. 'Javno' prav gotovo ne more biti zagotovilo za poštenost, ravno tako kot tudi zasebnega dela v zdravstvu ni mogoče pojmovati kot sinonim za koruptivnost. Zelo težko je razumeti namigovanje v omenjenem zakonu, po katerem naj bi bilo izvajanje samoplačniške dejavnosti v sklopu javnih zavodov že po definiciji nekoruptivno, vse drugo pa naj bi bilo že kar avtomatično sumljivo in zaradi tega tudi prepovedano. Potreben je nadzor. In ta je v domeni predstojnikov. Na naši kliniki bomo do konca leta vzpostavili elektronsko čakalno knjigo, ki bo javna in vedno preverljiva.«

Je bil zakon res spisan na podlagi slabih izkušenj, ko so nekateri zdravniki v rednem delovnem času opravljali tudi samoplačniško dejavnost? Zelo verjetno, saj je že leta jasno, da bo takšno prakso treba preprečiti in tako bolje poskrbeti za pravičnost zdravstvenega sistema. »Toda to bi morali narediti drugače. Pravilno bi bilo sankcioniranje kršilcev, ne pa prepovedovanje vsega,« so prepričani ortopedi, med številnimi vejami medicine nikakor ne edini oporečniki, a zagotovo v oporekanju vsebini novega zakona najbolj poenoteni.

Poslanstvo naj ne bilo ukvarjanje s formalno organiziranostjo

Minuli teden je predstojnik ljubljanske ortopedske klinike, ki ima tudi sam že petnajst let podjetje, v katerem opravlja samoplačniško dejavnost, mnenje ortopedov posredoval tudi članom strokovnega sveta UKC Ljubljana; ta bo nastali problem v kratkem podrobno obravnaval. O pomislekih, ki so razlog za zavračanje zakonskih rešitev, so obvestili tudi njihovega avtorja oziroma ministrstvo za zdravje kot predlagatelja zakona. Odgovora še niso prejeli, saj, med drugim, tudi javna razprava še ni končana.

»Javnost želimo jasno opozoriti, da bo po uveljavitvi zakona, če bo ta res sprejet, za zavarovance vse slabše. Ta ugotovitev ni ne ideološka floskula niti prazna obljuba, temveč dejstvo, zato zakon zavračamo.« Da njihovo strokovno in interesno zavračanje ne bi ostalo brez potrebne pravne podlage, so ortopedi poskrbeli s kar nekaj mnenji. Tudi zaradi tako imenovane izkrivljene konkurenčnosti, ki naj bi jo »zagovarjal« novi zakon, saj ta »daje prednost javnemu pred zasebnim. Različne gospodarske družbe obravnava diskriminatorno, čeprav velja, da so te, ne glede na organiziranost, enake pred zakonom. Ne nazadnje velja, da je glavni namen in skupni interes vseh, ki opravljamo zdravstveno dejavnost, da bi bilo čim več ljudi (čim prej) zdravih – in ne ukvarjanje s formalno organiziranostjo gospodarskih in drugih subjektov, ki to dejavnost izvajajo,« opozarja dr. Vane Antolič.

Zakon namreč gospodarske družbe s koncesijo obravnava bistveno drugače kot tiste brez koncesije, čeprav ene in druge opravljajo enako dejavnost na trgu. Ortopedom se ne zdi sprejemljivo, da družba s koncesijo od države dobi še nedenarno pomoč, saj lahko zaposli bolnišnične zdravnike, ki smejo opravljati samoplačniško dejavnost, »kar je po terminologiji EU klasičen primer izkrivljene konkurenčnosti«. To potrjujejo tudi pravna mnenja, po katerih naj bi bil zakon tudi protiustaven, vsaj kar glede svobode dela in svobodne gospodarske pobude, predvsem pa je, tako pravi sogovornik, »v popolnem neskladju s smernicami EU«.

Zakon, ki se mu že v izhodišču napoveduje tudi ustavna presoja, v aktualnih komentarjih močno izgublja verodostojnost že zaradi navedb ortopedov, po katerih so prav pripravljavci zakonodaje oziroma »pomembneži« tisti, ki jih zakonodajne spremembe ne bodo motile, vsaj preveč ne. »Danes namreč bolj kot pacienti iz samoplačniških ambulant čakalne dobe preskakujejo prav tako imenovani zelo pomembni ljudje. Ti izkoriščajo svoj politično-pravno-ekonomski položaj in z neposrednimi ali posrednimi pritiski na izvajalce zdravstvenih storitev prihajajo do hitre obravnave v javnem zdravstvenem sistemu. Zaradi tega neposredno podaljšujejo čakalne dobe za povprečnega Slovenca, ta zato čaka dlje ali pa se odpravi v samoplačniško ambulanto,« so med drugim v mnenju k zakonu zapisali zdravniki ortopedi iz Valdoltre.

Je dodaten komentar sploh potreben? Zagotovo ga bo dala javna razprava, ki naj bi se končala čez mesec dni, in njeni sklepi; brez dvoma bo epilog mogoče pričakovati v usodi kritiziranega zakona, ki temelji na predpostavki, da je zdajšnji sistem slab. Pa bo novi res boljši? •